Nekega jutra sem sedel s svojo ženo pri zajutreku, ko mi je strežnica prinesla brzojavko. Bila je od Sherlocka Holmesa in se je glasila takole:
„Ali imaš nekoliko dni časa? Pravkar so brzojavili po mene iz zapadne Angleške radi neke žaloigre v Boscombe Valley. Zelo bi me veselilo, ako bi šel z menoj. Zrak in scenerija krasna. Odhajam s postaje Paddington ob 15.“
„Kaj praviš k temu, dragi?" je rekla moja žena ter se ozrla proti meni. „Ali pojdeš ?“
„V resnici ne vem, kaj bi dejal. Sedaj imam ravno precej bolnikov."
„Oh, Anstruther rad opravi tvoje delo. V zadnjem času si nekam bled. Mislim, da ti bo izprememba dobro dela in vrhutega se že od nekdaj tako močno zanimaš za slučaje mr. Sherlocka Holmesa."
„Nehvaležno bi bilo od mene, ako bi se ne, ko vidim, kaj sem pridobil z enim izmed njih," sem odgovoril. „Ako pa grem, se moram takoj pripraviti, kajti samo pol ure imam še časa."
Moje življenje po afganistanskih taboriščih je imelo vsaj ta uspeh, da je naredilo iz mene točnega in vedno pripravljenega popotnika. Moje potrebe so bile maloštevilne in preproste in tako še ni preteklo pol ure, ko sem sedel s svojim kovčegom v kočiji ter drdral proti postaji Paddington. Sherlock Holmes je hodil po peronu gori in doli; njegov dolgi sivi popotni plašč in tesno se prilegajoča čepica sta delala njegovo visoko, suho postavo celo še večjo in bolj suho.
„V resnici je jako lepo od tebe, da greš z menoj, Watson,“ je rekel. „Zame je velikega pomena, da imam poleg sebe človeka, na katerega se morem popolnoma zanesti. Krajevna pomoč je-vedno ali brez vrednosti ali pa pristranska. Ako pa zavzameš ona dva sedeža v kotu, kupim med tem vozne listke.
V kupeju sva bila čisto sama; razen naju se je nahajal v njem samo še velikansk kup časnikov, ki jih je Holmes prinesel s seboj. Med temi je brskal, jih čital, si tupatam kaj zapisal in premišljal, dokler nismo imeli Readinga za seboj. Nato je iz vseh skupaj naredil orjaško kroglo ter jo vrgel na polico.
„Ali si že kaj čul o tem slučaju?" je vprašal.
„Niti besedice. Že nekaj dni nisem videl časnika."
„V londonskih časnikih ni posebno natančnih poročil. Ravnokar sem pregledal vse najnovejše liste, da bi izvedel podrobnosti. Iz
tega, kar povzemam iz njih, se mi vidi, da je to eden onih preprostih slučajev, ki so tako neznansko težavni.
„To se nekam čudno sliši."
„Vendar je popolnoma resnično. Posebnost je skoro v vsakem slučaju neko oporišče. Tem manj izrazovit in bolj navaden je zločin, toliko težje ga je razjasniti. V tem slučaju pa gre za jako resno obtožbo proti sinu umorjenega."
„Torej imamo umor pred seboj, kaj ne?"
„No, sodi se, da je nekaj takega. Ne smatram ničesar za gotovo, dokler nimam prilike, da si osebno ogledam celo zadevo. Sedaj ti pa hočem na kratko povedati, kaj se je zgodilo, kolikor sem mogel posneti iz časnikov.
Boscombe Valley je selska pokrajina ne daleč od Rossa v Herefordshiru. Največji zemljiščih posestnik v onem kraju je neki mr. John Turner, ki si je v Avstraliji pridobil denarja in se pred nekoliko leti povrnil v svojo staro domovino. Eno njegovih farm, in sicer ono po imenu Hatherley, je imel v najemu mr. Charles Mc Carthy, ki je bil tudi nekdaj v Avstraliji. Ta dva sta se že od tam poznala in radi tega ni bilo nič nenaravnega, da sta skušala ostati kolikor mogoče blizu skupaj, ko sta se prišla semkaj naselit. Turner je bil očividno bogatejši, in tako je postal Mc Carthv njegov najemnik ; zdi se pa, da sta se smatrala popolnoma enaka drug drugemu, ker sta pogosto skupaj občevala. Mc Carthy je imel enega sina, fanta kakih osemnajstih let, Turner je imel edino hči iste starosti, nobeden obeh pa ni imel več žene. Videti je, da sta se izogibala družbe sosednih angleških družin in živela bolj sama zase, akoravno sta bila oba M c Carthyja zelo vneta za šport in so ju pogosto videvali pri dirkah v soseščini. Mc Carthv je imel dvoje poslov — enega hlapca in eno deklo. Turner pa je imel večjo družino, najmanj pol tucata glav. Toliko sem mogel izvedeti o teh dveh družinah. Sedaj pa k stvari.
„Dne 3. junija, to je minuli ponedeljek, je Mc Carthy odšel okoli treh popoldne s svojega doma Hatherley ter se podal v smeri proti Boskombskemu ribnjaku ; to je majhno jezerce, ki ga je naredila razširjajoča se reka, ki teče po Boscombe Valley. Zjutraj je bil s svojim hlapcem v Rossu, in temu je povedal, da se mora požuriti proti domu, ker ima ob treh važen sestanek. S tega sestanka pa se ni več povrnil.
„Qd farme Hatherley do Boscombskega ribnjaka j e. kake četrt milje daleč in- na potu do tja sta ga videla dva človeka. Prva je bila neka stara ženska, koje ime ni navedeno, drugi pa William Crovvder, logar v službi mr. Turnerja. Obedve te priči sta izjavili, da je bil Mc Carthy sam. Logar pa je dalje izpovedal, da je nekoliko minut potem, ko je srečal Mc c.arthyja, videl tudi njegovega sina mr. Jamesa Mc Carthyja, ki je šel s puško pod ramo v istismeri. Po njegovi najboljši sodbi je bilo tedaj še mogoče očeta videti, in sin je šel gotovo za njim. Vse to mu ni prišlo več na misel, dokler ni zvečer čul o žaloigri, ki se je prigodila.
Obadva Mc Carthyja so videli tudi še potem, ko jih je logar William Crowder izgubil izpred oči. Boscombski ribnik je okoli in okoli gosto obraščen, samo ob robu raste nekoliko | trave in dračja. Neko štirinajstletno dekle Patience Moran, hči oskrbnika posestva Boscombe Valley, je bila tačas v gozdu in trgala cvetlice. Ona izjavlja, da je videla, ko je bila tamkaj, na robu gozda in blizu jezerca mr.
Mc Carthyja in njegovega sina in da je bilo videti, da sta se razvneto prepirala. Slišala je mr. Mc Carthyja staršega, kako je srdito vpil nad svojim sinom in videla, da je poslednji vzdignil svojo roko, kakor da bi hotel svojega očeta udariti. Deklica se je vsled njunega prepira tako prestrašila, da je zbežala in ko je prišla domov, je povedala svoji materi, da je videla blizu Boscombskega ribnika oba Mc Carthyja, ki sta se med seboj srdito prepirala in da se je bala, da se ne bi stepla. Komaj je deklica izpregovorila te besede, je pritekel k oskrbnikovim mladi Mc Carthy ter povedal, da je našel v gozdu svojega očeta mrtvega, ter prosil oskrbnika pomoči. Bil je jako razburjen, brez klobuka in puške in na njegovi desni roki in rokavu so videli sveže krvave sledove. Ko so šli z njim, so našli mrtvo truplo njegovega očeta ležati v travi poleg ribnika. Glavo so mu bili razbili ponovni udarci z nekim težkim, topim orodjem. Njegove poškodbe so bile take, da jih je prav lahko prizadejalo kopito sinove puške, ki so jo našli v travi nekoliko korakov daleč od trupla. Z ozirom na te okoliščine so mladeniča takoj aretirali; sodna preiskava, ki se je vršila v torek, je izrekla, da se je izvršil ,premišljen umor', v sredo so ga pa izročili sodišču v Rossu, ki je odkazalo njegov slučaj prihodnjemu porotnemu zasedanju. Taka so glavna dejstva, kakor so jih dognali pred koronerjem in policijskim sodiščem."
„Bolj hudobnega zločina bi si skoraj ne mogel misliti," sem pripomnil. „Ako je kdaj dokazovanje po indici j ah kazalo na pravega zločinca, se zgodi v tem slučaju."
„Dokazovanje po indicijah je jako prevarljiva stvar," je odgovoril Holmes zamišljeno. „Navidezno utegne kazati naravnost proti eni stvari, ako pa svoje stališče samo malo izpremeniš, lahko spoznaš, da kaže enako neizprosno do popolnoma različne stvari. Priznati se pa mora, da pričajo vse okoliščine jako resno proti mladeniču in zelo mogoče je, da je v resnici on pravi krivec. V soseščini pa se nahaja nekaj ljudi, med njimi tudi miss Turnerjeva, sosedova hči, ki mislijo, da je nedolžen, in ti so najeli Lestrada, ki se ga gotovo še spominjaš iz „Študije v škrlatu", da preiskuje yso zadevo v njegovo korist. Lestrade pa je prišel nekako v zadrego in je slučaj poveril meni, in to je vzrok, da hitita sedaj dva srednjestara gospoda s hitrostjo petdeset milj na uro proti zapadu, namesto da bi doma mirno prebavljala svoj zajutrek."
„Bojim se,“ sem rekel, „da so dejstva tako jasna, da prideš do spoznanja, da v tem slučaju ni mogoče dosti doseči.“
„Nič ni bolj prevarljivega kakor jasno dejstvo,“ je odgovoril in se nasmejal. „Morda se pa nam posreči, da zadenemo na kako drugo jasno dejstvo, ki morda mr. Lestradu ni bilo jasno. Predobro me poznaš, da bi si mislil, da se baham, ko pravim, da bom ali potrdil ali pa razdrl njegovo teorijo, in sicer s sredstvi, Iti jih on nikakor ne more uporabljati ali celo razumeti. Da vzamem prvo primero, ki mi pride pod roko: jaz vem prav dobro, da se nahaja v tvoji spalnici okno na desni strani, in vendar je vprašanje, ako bi mr. Lestrade tako očito stvar opazil."
„Kako vendar — —!“
„Moj dragi, dobro te poznam. Dobro poznam tvojo snažnost. Briješ se vsako jutro in v tem letnem času se briješ pri solnčni luči; ker pa je tvoje britje vedno manj popolno, kolikor dalje gremo proti levi strani, tako da postane naravnost površno, ko dospemo okoli čeljusti, je brez dvoma zelo jasno, da je ona stran manj razsvetljena nego druga. Ne morem si misliti človeka s tvojimi navadami, ki bi se pri enakomerni svetlobi ogledal v zrcalil in bi bil s takim uspehom zadovoljen. To navajam samo kot malenkostno primero opazovanja in sklepanja. V tem je moj metier in prav mogoče je, da mi kaj pomaga pri preiskavi, ki naju čaka. Dalje se nahajajo pri tem slučaju še dve, tri okolnosti, ki so jih dognali pri sodni preiskavi in ki zaslužijo, da jih vpoštevamo."
„In kakšne so te okolnosti?“
„Zdi se, da se aretacija ni izvršila takoj, marveč šele po njegovem povratku na farmo Hatherley. Ko mu je stražni nadzornik oznanil. da je ujetnik, je dejal, da se temu ne čudi in da to ni več nego zasluži. Te njegove besede so naravno pregnale vsak dvom, ki ga je morda še gojila ogledna komisija“
„To je bilo priznanje," sem vzkliknil.
„Ne, kajti tem besedam je sledilo odločno zatrjevanje nedolžnosti."
„Ker je bila ta opazka izrečena koncem cele vrste tako brezbožnih dogodkov, je bila najmanj jako sumljiva."
„Ravno nasprotno," je rekel Holmes. „To je najsvetlejša razpoka v oblakih, ki jo morem doslej videti. Akoravno bi bil še tako nedolžen, tako popolnoma trapast vseeno ni mogel biti, da ne bi spoznal, da pričajo vse okoliščine proti njemu. Ako bi se bil čudil svoji aretaciji ali ako bi se delal vznevoljenega in razžaljenega radi tega, bi se mi zdelo jako sumljivo, kajti taka osuplost ali nevolja ne bi bila v danih okoliščinah naravna, in vendar bi se utegnila spletkarskemu človeku zdeti najboljša politika. Ker je tako odkrito sprejel vso situacijo, spričuje, da je ali nedolžen ali pa sicer človek močnega značaja, ki ima precej oblasti nad samim seboj. Kar se tiče njegovih besedi, da zasluži vse to, tudi niso bile tako nenaravne, ako vpoštevaš, da je stal poleg mrtvega trupla svojega očeta, in da ni nobenega dvoma glede tega, da je ravno tistega dne tako zelo pozabil na svoje sinovske dolžnosti, da se je sprl ž njim in da je po izjavi one deklice, koje izpoved je tako važna, celo vzdignil svojo roko, kakor da bi ga hotel udariti. Skesanost in graja samega sebe, ki se kaže v teh njegovih besedah, se mi zdi prej znamenje zdravega duha in ne krivega."
Zmajal sem z glavo. „Mnogo je že bilo obešenih, ko je mnogo manj dokazov govorilo proti njim," sem dejal.
„Res je to. In mnogo jih je bilo po nedolžnem obešenih."
„Kako pa mladenič sam popisuje vso zadevo ?“
„Bojim se, da ne dajo mnogo vzpodbude svojim zaščitnikom, akoravno se nahaja v njegovi izpovedi nekaj okoliščin, ki so zelo pomenljive. Tamle se nahaja in lahko jo kar sam prebereš." Poiskal je nek herefordshirski časnik, ga raz- ' grnil ter mi pokazal ono poročilo, ki je obsegalo izpoved nesrečnega mladeniča o vsem dogodku. Uravnal sem se v svojem kotu in zelo skrbno prečital poročilo. Glasilo se je pa takole:
„Nato so poklicali mr. Jamesa Mc Carthyja, edinega sina rajnkega, ki je izpovedal sledeče: -— .Bil sem tri dni od doma, in sicer v Bristolu in sem se šele v jutro minulega ponedeljka, to je 3. t. m., povrnil. Ob času mojega prihoda očeta ni bilo doma in dekla mi je povedala, da je šel s hlapcem Johnom Cobbom v Ross. Kmalu po mojem prihodu sem začul kolesa njegovega voza na dvorišču in ko sem pogledal skozi svoje okno, sem ga videl stopiti z voza in hitro oditi iz dvorišča, akoravno nisem videl, v katero smer je potem odšel. Nato sem vzel svojo puško ter se podal proti Boscombskemu ribniku z namenom, da obiščem ograjeni prostor za kunce, ki se nahaja na drugi strani. Medpotoma sem videl logarja Williama Crowderja, kakor pravi v svoji izpovedi; vendar se moti, ako misli, da sem jaz šel za svojim očetom. Niti pojma nisem imel, da je bil on pred menoj. Ko sem se nahajal kakih sto korakov od ribnika, sem naenkrat začul klic: „Ku-i!“ To pa je bilo običajno znamenje med mojim očetom in menoj. Odhitel sem dalje in ga našel poleg ribnika. Zdelo se je, da je zelo iznenaden, da me vidi, in osorno me je vprašal, kaj da delam tamkaj. Razvil se je pogovor, ki je privedel do prepira in skoraj do udarcev, kajti moj oče je bil zelo nagle jeze/ Ker sem spoznal, da ga je strast popolnoma prevzela, sem ga popustil ter se povrnil proti farmi Hatherley. Nisem pa še prišel dalje nego stoinpetdes^t korakov, ko sem začul za seboj strašen krik, ki je povzročil, da sem stekel nazaj. Našel sem svojega očeta umirajočega na tleh, glava pa mu je bila strašno razbita. Odložil sermpuško, ter ga držal v svojih rokah in on je skoraj takoj za tem izdahnil. Nekoliko minut sem klečal poleg njega, nato sem se pa podal k mr. Turnerjevemu oskrbniku po pomoč, ker je bila njegova hiša najbližja. Ko sem se vrnil, nisem videl nikogar poleg očeta in niti najmanj si ne morem misliti, kako je zadobil svoje rane. Pri ljudeh ni bil priljubljen, ker je bil nekoliko hladnega in zoprnega obnašanja, vendar ni imel sovražnikov, kolikor je meni znano. Drugega ne vem povedati."
Koroner: „Ali je kaj izpregovoril, predno je umrl ?“
Priča: „Mrmral je neke besede, vendar nisem razumel drugega kakor da je izrekel nekaj, kar se je končevalo na rat.“
Koroner: „Kaj ste si pod tem mislili?"
Priča: „V meni ni to vzbujalo nobenega pomena. Mislil sem, da se mu blodi."
Koroner: „Glede česa pa sta se vi in vaš oče pričkala?"
Priča: „Na to ne morem odgovoriti."
Koroner: „Bojim se, da vas moram siliti k temu."
Priča: „V resnici mi je nemogoče, da bi vam to povedal. Zagotavljam vas pa, da ni v nobeni zvezi z žalostnim dogodkom, ki je sledil."
Koroner: „Naloga sodišča je, da to razsodi. Mislim pa, da mi ni ravno treba povdarjati, da vam utegne dejstvo, da se branite odgovarjati, močno škodovati pri vsaki poznejši razpravi, ki se utegne vršiti."
Priča: „Navzlic temu mi ni mogoče odgovoriti vam."
Koroner: „Kakor čujem, je bil klic ,Ku-i' navadno klicalno znamenje med vami in vašim očetom, ali ne?"
Priča: „Tako je."
Koroner: „Kako pa je to, da je izustil ta klic, predno je vas videl in celo predno je sploh vedel, da ste se vrnili iz Bristola?"
Priča (močno zmeden) : „Tega ne vem."
Prisednik sodišča: „Ali niste ničesar opazili, kar bi utegnilo vzbuditi vašo sumnjo, ko ste se po onem klicu vrnili in našli svojega očeta smrtno ranjenega?"
Priča: „Nič gotovega."
Koroner: „Kaj hočete s tem reči?"
Priča: „Bil sem tako razburjen in vznemirjen, ko sem planil v jaso, da nisem mogel na nič drugega misliti, kakor na svojega očeta. Vseeno se pa nejasno spominjam, da je ležalo na levi strani nekaj na tleh, ko sem tekel dalje. Zdelo se mi je nekaj sivega, nekak plašč ali morda odeja. Ko sem potem pri svojem očetu vstal, sem se zopet ozrl po tisti stvari, vendar je ni bilo več.“
„Ali hočete reči, da je izginila, predno ste se podali iskat pomoči?"
„Da, izginila je.“
„Ali ne morete reči, kaj da bi to bilo?"
„Ne, čutil sem samo, da je nekaj tamkaj."
„Kako daleč od trupla?"
„Kakih dvanajst korakov."
„In kako daleč od gozdnega roba?"
„Nekako ravno toliko."
„Ako je torej izginila, se je to zgodilo v oddalji kakih deset korakov od vas, ali ne?"
„Da, toda bil sem s hrbtom obrnjen proti oni strani."
S tem je bilo izpraševanje te priče zaključeno.
„Jaz vidim", sem rekel, ko sem pregledaval poročilo, „da je bil koroner v svojih zaključnih besedah precej strog nasproti mlademu Mc Carthyju. Popolnoma po pravici obrača pozornost na protislovje, da mu je njegov oče dal znamenje, predno ga je videl, in dalje na okoliščino, da se brani povedati podrobnosti svojega razgovora z očetom, in na njegovo čudno poročilo o besedah umirajočega očeta. Vse to govori prav močno proti sinu, kakor se je izrazil."
Holmes se je nasmejal tiho sam pri sebi ter se iztegnil v svojem blazinastem sedežu. „Ti in koroner sta se potrudila", je rekel, „da sta izločila najmočnejše okoliščine v korist mladeniča. Ali ne uvidita, da enkrat trdita, da ima preveč domišljije, drugič pa premalo? Premalo, ko si ni mogel izmisliti vzroka za prepir, ki bi mu naklonil milost sodišča; preveč •pa, ko si je v svoji glavi izmislil nekaj tako čudnega kakor besede umirajočega in dalje dogodek z izginulim sivim suknom. Ne, gospodine, jaz se bom približal temu slučaju s stališča, da je vse resnica, kar ta mladenič trdi, in potem bomo videli, kam nas popelje ta hipoteza. Tukaj v svojem žepu imam Petrarko; sedaj pa nobene besede več o tem slučaju, dokler ne prideva do prizorišča. V Swindonu bova obedovala in kakor vidim, bova že v dvajsetih minutah tamkaj."
Skoraj štiri je bila ura, ko smo po vožnji skozi krasno Stroud Valley in preko široke svetle reke Severn dospeli do ličnega mesteca Ross. Neki suh, podlasici podoben, skriven in lokav človek je naju čakal na peronu. Navzlic svetlorjavemu plašču in usnjatim gamašam, ki jih je nosil z ozirom na selsko okolico, sem brez vsake težave spoznal v njem Lestrada iz Scotland Yarda. 2 njim smo se peljali do gostilne „Pri herefordshirskem grbu", kjer je že najel sobo za naju.
„Najel sem voz," je dejal Lestrade, ko smo sedeli pri čaši čaja. „Poznam vašo energično naravo in sem vedel, da ne boste prej srečni, predno ne vidite prizorišča zločina."
..Jako lepo in pohvalno je od vas,“ je odgovoril Holmes. „A to je povsem vprašanje barometrovega tlaka."
Lestrade se je osupel ozrl. „Ne razumem vas docela," je rekel.
„Kako kaže tlakomer? Devetindvajset, kakor vidim. Nobenega vetra in nobenega oblaka na nebu. Tukaj imam polno škatlo cigaret, ki se morajo pokaditi, in divan je mnogo boljši od navadnih pošasti, ki se nahajajo po hotelih na deželi. Mislim, da ni verjetno, da bi že danes rabil voz.“
Lestrade se je nekoliko nasmejal. „Brez dvoma ste si že na podlagi časniških poročil ustvarili svojo sodbo," je rekel. „Slučaj je jasen, kakor beli dan in čim bolj se človek vanj uglablja, tem jasnejši postaja. Vseeno seveda človek ne mcfre odreči ženske prošnje, posebno še tako izrecne. Slišala je, da pridete, in bi jako rada slišala vaše mnenje, akoravno sem ji ponovno povedal, da ne morete vi ničesar storiti, česar bi že jaz ne bil storil. Moj Bog, njen voz je pred vrati!“
Komaj je izpregovoril te besede, ko je planila v sobo ena najbolj ljubeznivih mladih žensk, kar sem jih videl v svojem življenju. Lepe vijoličaste oči so se ji svetile, usta so bila malo odprta in na licih se je prikazala rahla rdečica; vso njeno naravno rezerviranost pa je premagala razburjenost in skrb.
„Oh, mr. Sherlock Holmes!*' je zaklicala, se ozirala od enega do drugega izmed nas in končno s pomočjo svoje hitre ženske bistroumnosti obstala pri mojem tovarišu, „tako sem vesela, da ste prišli. Pripeljala sem se doli, da vam to povem. Jaz vem, da James ni storil tega. Dobro vem in bi rada, da bi tudi vi to doznali. Nikar ne dvomite o tem. Midva se poznava še izza otročjih let in jaz poznam njegove napake kakor malokdo; premehko srce ima, da bi sami muhi kaj žalega storil. Taka obdolžitev se zdi vsakomur nespametna in nemogoča, kdor ga v resnici pozna."
„Nadejam se, da ga bomo mogli osvoboditi, miss Turner," je rekel Holmes. „Zanesite se, da bom storil vse, kar je le v moji moči." „Gotovo ste že čitali razpravo. Ali ste si že ustvarili kako sodbo? Ali ne vidite mord^ kake vrzeli, kakega izgovora? Ali ne mislite tudi vi sami, da je nedolžen?"
„Mislim, da je to zelo verjetno."
„Ali slišite!" je zavpila, vzravnala svojo glavo pokonci in se kljubovalno ozrla na Lestrada. „Ali čujete! Upanje mi daje."
Lestrade je zmajal z ramami. „Bojim se, da je bil moj kolega nekoliko prenagel, ko si je ustvaril svojo sodbo," je rekel.
„Ima pa prav. Oh! Vem, da ima prav. James ni nikoli storil tega. In kar se tega prepira z očetom tiče, sem prepričana, da zbok tega ni hotel o tem govoriti pred koronerjem, ker je šlo za mojo osebo."
„Na kak način?" je vprašal Holmes.
„Ni čas zato, da bi vam prikrivala. Med Jamesom in njegovim očetom je vladalo veliko nesoglasje radi mene. Mr. Mc Carthy bi zelo rad videl, da bi se midva vzela. James in jaz sva se vedno ljubila kot brat in sestra, toda, seveda, on je še mlad in še ni izkusil mnogo življenja, in — in -— da, on naravno še ni hotel ničesar sličnega storiti. Radi tega so nastali prepiri in ta je bil eden izmed njih, o tem sem prepričana."
„In vaš oče?" je vprašal Holmes. „Ali je bil naklonjen tej zvezi?"
„Ne, tudi on je bil proti njej. Samo mr. Mc Carthy je bil zanjo." Rahla rdečica ji je zalila sveži, mladi obraz, ko jo je Holmes ostro "in vprašajoče pogledal.
„Hvala vam za to informacijo," je rekel. „Ali bi mogel govoriti z vašim očetom, ako ga jutri obiščem ?“
„Bojim se, da doktor ne dovoli."
„Doktor?“
„Da, ali še niste slišali ? Moj ubogi oče se že več let sem ne počuti posebno dobro, to ga je pa popolnoma potrlo. Moral je v posteljo in dr. Willows pravi, da je njegovo živčevje pretreseno, da nikoli več ne ozdravi. Mr. Mc Carthv je bil edini človek, ki je poznal očeta tam v Viktoriji."
„Ha, v Viktoriji! To je važno!*'
„Da, v rudokopih.**
„Tako je, v zlatih rudnikih, kjer si je mr. Turner naredil svoj denar, kakor sem slišal."
„Da, res je tako.“
„Hvala vam, miss Turnerjeva. Prav uspešno ste mi pomagali“
„Gotovo mi boste povedali, ako kaj novega doženete. Brez dvoma pojdete v ječo obiskat Jamesa. Oh, mr. Holmes, ako pojdete tja, povejte mu, da sem jaz prepričana, da je nedolžen.“
„Bom povedal, miss Turnerjeva.“
„Sedaj pa moram proti domu, kajti oče se zelo slabo počuti in pogreša me, ako ga zapustim. Z Bogom! Bog vam pomagaj pri vaši nalogi!“ In odhitela je tako živo iz sobe kakor je vstopila, takoj zatem pa smo slišali njen voz, ki je oddrdral po ulici.
„Sram vas bodi, Holmes,“ je rekel po kratkem molku Lestrade dostojanstveno. „Zakaj vzbujate nade, ki jih morate razočarati? Nimam ravno preveč mehkega srca, toliko pa rečem, da je to okrutno.**
„Zdi se mi, da že vidim način, kako rešiti Jamesa McCarthyja,“ je rekel Holmes. „Ali imate dovoljenje obiskati ga v zaporu."
„Da, pa samo za vas in za se.“
„Tedaj bom ta svoj sklep še enkrat preudaril. Ali imamo še dovolj časa, da se odpeljemo še danes po železnici v Hereford?**
„Dovolj.“
„Potem pa dalje. Watson, bojim se, da se boš moral dolgočasiti, sicer pa izostanem samo nekoliko ur.“
Spremil sem ju doli na postajo, nato pa hodil po ulicah malega mesteca, dokler se nisem naposled vrnil nazaj v hotel, kjer sem se vlegel na divan ter skušal citati neko rumeno vezano povest. Malenkostni zapletek te povesti je bil tako prozoren, ako se ga primerja z globoko skrivnostno zadevo, s katero smo se pečali, in moja pozornost je tako neprestano uhajala od povesti do resnice, da sem jo končno zalučal po sobi ter se popolnoma vdal razmišljanju o dogodkih tega dneva. Ako se vzame, da je povest tega nesrečnega mladeniča popolnoma resnična, kakšna peklenska stvar, kakšna popolnoma nepredvidena in izredna nezgoda se je mogla prigoditi med onim časom, ko je odšel od svojega očeta, in trenutkom, ko je z ozirom na njegove krike prihitel nazaj v jaso? Nekaj strašnega in smrtnega je bilo. Kaj je moglo to biti? Ali mi ne bi mogla kakovost ran kaj pojasniti? Pozvonil sem ter si naročil tednik, ki je izhajal v onih krajih in ki je objavil doslovno poročilo o sodni preiskavi. V zdravniški izjavi je bilo povedano, da je zadnjo tretjino oglavnega ozadja in levo polovico temenice razbil močan udarec z nekim topim orodjem. Določil sem to mesto na svoji glavi. Tak udarec je moral očividno biti prizadejan od zadaj. To je bilo do gotove meje ugodno za obtoženca, kajti tedaj, ko so ga videli prepirati se z očetom, sta stala drug drugemu z obrazom nasproti. Vendar to ni bilo posebnega pomena, kajti starec se je bil lahko obrnil, predno ga je oni udaril. Vseeno pa je bila ta okolnost vredna, da opozorim Holmesa nanjo. Dalje so bile tukaj čudne besede umirajočega. Kaj je moglo to pomeniti? V deliriju se to ni moglo zgoditi. Človek, ki umira vsled nenadnega udarca, navadno ne postane deliričen. Ne, bolj verjetno je bilo, da je to nekak poizkus, da bi povedal, kako ga je doletela njegova usoda. Na kaj pa se je moglo to nanašati? Napenjal sem svoje možgane, da bi našel kako mogočo razlago. Zatem pa ta dogodek s sivim suknom, ki ga je videl mladi Mc Carthy. Ako je to res, potem je moral morilec del svoje obleke, najbrže svoj površnik na begu izgubiti in je moral biti tako drzovit, da se je povrnil in ga odnesel v onem času, ko je klečal sin ubitega s proč obrnjenim hrbtom komaj kakih deset korakov daleč. Koliko skrivnosti in neverjetnosti je bilo v tej zadevi! Nisem se čudil Lestradovemu mnenju in vendar sem zopet imel toliko zaupanja v Holmesovo bistroumnost, da mi ni upadlo upanje, dokler je bilo videti, da vsako novo dejstvo podkrepljuje njegovo prepričanje o nedolžnosti mladega Mc Carthyja.
Pozno je že bilo, ko se je Sherlock Holmes povrnil. Prišel pa je nazaj sam, kajti Lestrade je ostal v mestu.
„Tlakomer stoji še vedno visoko," je dejal, ko se je usedel. „Važno je, da ne bi deževalo, predno si ne ogledamo prizorišča zločina. Na drugi strani pa mora biti človek kar najbolj svež in čil za tako delo in ker sem bil utrujen od vožnje, dozdaj tega še nisem hotel storiti. Obiskal sem mladega Mc Carthyja.“
„In kaj si izvedel od njega?"
„Ničesar.“
„Ali ni mogel dati nobenega pojasnila?"
„Niti najmanj. Nekoliko časa sem že skoraj mislil, da ve, kdo da je storil dejanje in da samo varuje njega ali njo, sedaj sem pa prepričan, da ravnotako malo ve kakor vsakdo drugi.'Mladenič ni ravno posebno bistroumen, akoravno je čedne zunanjosti in zdravega srca, kakor mislim."
„Njegovega okusa ne morem občudovati," sem dejal, „ako je resnica, da se je upiral oženiti tako očarujočo mladenko kakor je ta miss Turnerjeva."
„Oh, povest o tej stvari je precej m čna. Ta mladič je naravnost blazno vanjo zaljubljen, toda nekako pred dvemi leti, ko je bil še cel dečak in predno jo je v resnici poznal — nje namreč celih pet let ni bilo doma, ker se je vzgajala v nekem zavodu — ali ne pade ta trap v kremplje neke natakarice v Bristolu in se ž njo poroči? Nikdo ne ve niti besedice o tem, lahko si pa misliš, kako ga mora delati blaznega, da ga graja oče radi tega, kar bi nad vse rad storil, česar pa naravno sedaj ne more. V’ tej blazni bolesti je vzdignil svojo roko, ko ga je oče priganjal, da naj snubi miss Turnerjevo. Na drugi strani pa nima nobenih sredstev, da bi mogel samega sebe vzdrževati, in njegov oče, ki je bil zelo trd človek, bi ga brezobzirno zavrgel, ako bi vedel, da je že poročen. Zadnje tri dni je prebil pri svoji ženi v Bristolu in očetu ni bilo znano, kje da je bil. Zapomni si to. Zelo važno je. To zlo pa se je obrnilo na dobro, kajti natakarica je iz časnikov izvedela, da se nahaja v resni nepriliki in da pride lahko na vislice; radi tega ga je zavrgla ter mu pisala, da ima že drugega moža v bermudski ladjestaji, tako da ni nobene vezi med njima. Mislim, da bo ta novica mladega Mc Carthvja za vse odškodovala, kar je pretrpel.“
„Ako je on nedolžen, kdo pa je potem izvršil zločin ?“
„Ah! Kdo? Dovoli, da obrnem tvojo pozornost na dve okoliščini. Ena je ta, da je imel umorjeni pri ribniku dogovorjen sestanek z nekom in da ta nekdo ni mogel biti njegov sin, kajti ta je odšel z doma in ni bilo gotovo, kdaj da se povrne. Druga pa je ta, da je umorjeni klical: ,Ku-i!‘ predno je vedel, da se je njegov sin povrnil. To so odločilne okoliščine, od katerih od visi ves slučaj. Sedaj pa se razgovarjajva o Georgu Meredithu, ako ti drago, vse manj važne stvari pa odložimo do jutri."
Dežja v resnici ni bilo, kakor je Holmes rekel, in jutro je bilo jasno in brez oblakov. Ob devetih se je oglasil Lestrade z vozom in odpeljali smo se proti farmi Hatherley in Boscombskemu ribniku.
„Resne novice sem dobil to jutro," je dejal Lestrade. „Govori se, da je mr. Turner tako slab, da so obupali nad njegovim življenjem."
„Star je že, ali ne?“ je vprašal Holmes.
„Kakih šestdeset let, toda njegovo življenje v tujini mu je izpodkopalo zdravje; že dalj časa sem boleha. Ta zadeva je zelo slabo nanj vplivala. Bil je star Mc Carthvjev prijatelj in lahko rečem, tudi njegov dobrotnik, kajti izvedel sem, da mu je dal farmo Hatherley brezplačno v najem."
..Ali res. To je zanimivo," je rekel Holmes.
„Da, da. Poleg tega mu je pomagal v stotero drugih ozirih. Vsi ljudje tam okoli govore, kako zelo mu je bil dober."
„Ali res? Ali se vam ne zdi malo čudno, da je ta Mc Carthy, ki se zdi, da je imel le malo svojega in bil toliko hvale dolžan Turnerju, navzlic vsemu temu govoril o tem, da bi njegov sin vzel Turnerjevo hči, ki bo brez dvoma celo posestvo podedovala, in to tako gotovo, kakor da bi bila to čisto navadna snubitev? In to je toliko bolj čudno, ker nam je znano, da je bil Turner nasproten tej nameri. Sama hči nam je to povedala. Ali ne sklepate iz tega nekaj ?“
„Mi že imamo svoje sklepe in sklepanja“ je rekel Lestrade ter mi pomežikal. „Meni se zdi že itak težko lotiti se dejstev, Holmes, ne da bi še letal za teorijami in domišljijami . 11
„Prav imate , 11 je rekel Holmes, „vam se zdi težavno lotiti se dejstev . 11
„Na vsak način sem razumel eno dejstvo, ki se zdi, da ga malo težko pojmite , 11 je rekel Lestrade precej razvneto.
„In to je?“
„Da je bil Mc Carthy starši ubit od Mc Carthyja mlajšega in da so vse nasprotne teorije sama mesečina . 11
„No, mesečina je vsekako bolj svetla nego megla , 11 je rekel Holmes in se nasmejal. „Ako se pa ne motim, je tole na desni farma Hatherley.“
„Da, to je . 11 Bilo je obsežno, prijetno poslopje v dve nadstropji, s škrilnato streho in velikimi rumenimi lisami mahu na sivem zidovju. Doli potegnjena zastirala in brezdimni dimniki pa so mu dajali nekako otožno lice, kakor da bi ga še vedno težila ta grozota. Oglasili smo se v hiši ; tu nam je dekla na Holmesovo prošnjo pokazala škornje, ki jih je nosil njen gospodar ob času svoje smrti in tudi sinove, akoravno niso bili oni, ki jih je nosil tedaj. Holmes jih je zelo skrbno premeril na sedmih ali osmih različnih mestih, nato pa prosil, da ga popeljejo na dvorišče, odkjer smo se vsi skupaj napotili po zaviti stezi proti Boscombskemu ribniku.
Kadar se je Sherlock Holmes nahajal na takem sledu, kakor je bil ta, je bil ves predrugačen. Ljudje, ki so ga poznali samo kot mirnega misleca in logika iz Baker Streeta, bi ga ne mogli spoznati. Obraz mu je bil zardel in mračen. Njegovo čelo je bilo nagubano v dveh strogih, črnih gubah, izpod njega so se mu pa bliskale oči. Obraz mu je bil obrnjen nizdoli, rame sključene, ustnice stisnjene in žile na dolgem, mišičnatem vratu so bile napete. Videti je bilo, kakor da se mu nosnice širijo od samega živalskega poželjenja po lovu, in njegov duh je bil tako zelo ves osredotočen na pred njim ležečo stvar, da se ni zmenil za nobeno vprašanje, za nobeno opazko, samo nepotrpežljivo je včasih zagodrnjal v odgovor.
Naglo in molče je stopal po stezi, ki se je vila med travniki in skozi gozd do Boscombskega ribnika. Zemlja je bila vlažna in močvirnata, kakor povsodi v onih krajih, in videti je bilo sledove mnogoštevilnih stopinj bodisi na stezi bodisi po nizki travi, ki jo je obdajala na obeh straneh. Včasih je Holmes hitel dalje, včasih pa nepremično obstal, enkrat pa je celo naredil majhen ovinek na travnik. Lestrade in jaz.sva stopala za njim, detektiv malomarno in prezirljivo, jaz pa sem opazoval svojega prijatelja z zanimanjem, ki je izhajalo iz prepričanja, da je vsako njegovo dejanje merilo proti nekemu gotovemu cilju.
Boscombski ribnik je majhna 1 , z dračjem obrobljena, kakih petdeset jardov široka voda in leži na meji med farmo Hatherley in zasebnim parkom premožnega mr. Turnerja. Nad hosto, ki ga je obdajala na drugi strani, smo videli rdeče stolpičke, ki so oznanjali lego bivališča bogatega posestnika. Na hatherleyski strani ribnika je bila hosta zelo gosta in tamkaj se je nahajal med gozdnim robom in dračjem, ki je obdajalo jezero, ozek pas premočene trave. Holmes je videl na razhojeni travi še mnogo drugih stvari, kakor sem mogel opaziti po njegovem razvnetem obrazu in njegovih pozornih očeh. Hitel je naokoli kakor pes za svojim sledom, nato pa se je obrnil k mojemu tovarišu.
„Cemu pa ste šli tja v ribnik?“ je vprašal.
„Z grabljami sem grabil po njem. Mislil sem si, da najdem v njem kako orožje ali kaj drugega. Kako pa vendar-“
„O, le tiho, le tiho. Nimam časa! Ta vaša na znotraj zavita leva noga se nahaja po celem prostoru. Celo krt bi jo lahko sledil; in naposled izgine med dračjem. Oj, kako enostavno bi bilo vse, ako bi bil tukaj, predno so prišli ljudje liki čreda bivolov in vse razhodili. Tukajle so prišli ljudje z oskrbnikom in pohodili vse sledove kakih pet ali šest črevljev daleč okoli trupla. Tukajle se pa nahajajo tri posebne stopinje iste noge.“ In vzel je iz žepa povečevalno steklo, se vlegel na svoj nepremočni plašč, da bi bolje videl, in ves čas sam s seboj govoril. „To je noga mladega Mc Carthyja. Dvakrat je hodil tukaj, enkrat pa naglo tekel, tako da je dobro videti podplate, peta pa skoraj nič. To potrjuje njegove besede. Tekel je, ko je videl očeta na tleh ležati. Tole tukaj so stopinje njegovega očeta, ko je hodil gorindol. Kaj pa potem tole? To je puškino kopito, ko je sin stal pred njim ter ga poslušal. In tole? Ha, ha! Kaj pa je tole? Konci prstov noge! Konci prstov! Štirioglati in povsem nenavadni škornji! Prihajajo in odhajajo, prihajajo zopet — seveda po plašč. Sedaj pa poglejmo, odkod prihajajo?" Tekal je semintja, včasih izgubil in včasih zopet našel sled, dokler nismo na- . posled dospeli v gozd in do neke velike bukve, ki je bila največje drevo tam naokoli. Holmes je šel še dalje in se z zadovoljnjim vzklikom še enkrat vlegel na zemljo. Dolgo časa je ležal tamkaj, preobračal listje in suhe vejice, nabiral prah v zavitek ter ogledoval s svojim povečevalnim steklom ne samo zemljo, marveč tudi skorjo drevesa, kolikor daleč je le mogel doseči. Robat kamen je ležal med mahom in tudi tega si je skrbno ogledal ter vtaknil v žep. Nato je šel po stezi dalje skozi gozd, dokler ni prišel do velike ceste, kjer so se vsi sledovi poizgubili.
„Precej zanimiv slučaj je to," je rekel ter navzel zopet svoje navadno obnašanje. „Zdi se mi, da mora biti ona siva hiša tam na desni oskrbnikovo stanovanje. Mislim, da pojdem tja, da se malo pogovorim z Moranom in morda napišem malo pisemce. Zatem se pa lahko vrnemo h kosilu. Vi pojdite kar tja k vozu, pridem kmalu za vami.“
Cez kakih deset minut smo dospeli do svojega voza ter se odpeljali nazaj v Ross. Holmes je še vedno nosil s seboj kamen, ki ga je pobral v gozdu.
„Tole vas utegne morda zanimati, Lestrade," je dejal ter mu ga pokazal. „Umor je bil ž njim storjen."
„Nobenih znakov ne vidim na njem."
„Res ne, nobenih ni.“
„Kako pa potem to veste ?“
,.Trava je rastla pod njim. Samo nekoliko dni je ležal tamkaj. In nobenega kraja ni, kjer bi ga bil pobral. Dalje se ujema z ranami. O drugem orožju ni nikjer nobenega sledu."
„In morilec?"
„Je velik človek, ki je levičnik, šepa na desno nogo, nosi lovske škornje z debelimi podplati in siv plašč, kadi indijske smodke, se poslužuje držala za smodke in nosi skrhan nožič v svojem žepu. Dalje je še nekaj drugih znakov, toda ti bodo morda zadostovali, da nam pomagajo pri iskanju."
Lestrade se je nasmejal. „Bojim se, da moram biti še vedno skeptičen," je dejal. „Teorije so vse jako lepe, toda mi imamo opraviti s trdoglavo angleško poroto.
„Nous verrons," je odgovoril Holmes mirno. „Vi delajte po svoji metodi, jaz bom pa po svoji. Danes popoldne bom marljivo delal, zvečer se pa najbrže povrnem v London."
„In pustite svoj slučaj nedovršen?"
„Ne, dovršen."
„Kaj pa skrivnostni dogodek?"
„Je že razrešen."
„Kdo pa je potem zločinec?"
„Tisti človek, kakor sem vam ga popisal."
„In kdo je to?"
„Gotovo ga ne bo težko najti! V teh krajih ne prebiva posebno mnogo ljudi."
Lestrade je zmajal z ramami. „Praktičen človek sem," je rekel, „toda v resnici se ne morem drzniti, da bi hodil po deželi okoli ter iskal človeka, ki je levičnik in šepa na desno nogo. V Scotland Yardu bi se mi vedno smejali."
„2e dobro," je rekel Holmes mirno. „Dal sem vam priliko. Tukaj pa je vaše stanovanje. Z Bogom! Pred odhodom vam že pošljem nekoliko vrstic."
Zapustila sva Lestrada in se odpeljala v naš hotel, kjer je naju že čakalo kosilo. Holmes je bil tih in zatopljen v svoje misli, na njegovem obrazu pa je bilo opaziti mučne poteze, kakor pri človeku, ki se nahaja v veliki zmešnjavi.
„Ti, Watson,“ je rekel, ko so odvzeli namizni prt,“ sedi na tale stol in mi dovoli, da se malo pomenim s teboj. Ne vem še pravzaprav, kaj mi je storiti in vpošteval bom tvoj nasvet. Prižgi si smodko in dovoli, da začnem."
„Prosim, kar naprej."
„Pri presojanju tega slučaja se nahajata v pripovesti mladega Mc Carthyja dve okoliščini, ki sta v trenutku vzbudili najino začudenje, akoravno sta name naredili zanj ugoden, nate pa zanj neugoden vtisk. Ena izmed teh je dejstvo, da je njegov oče klical: ,Ku-i!‘ predno ga je videl. Druga okoliščina pa je njegovo čudno izgovarjanje besede rat.. Mrmral je več besed, kakor veš, toda sinova ušesa so ujela samo to besedo. Naša preiskava se mora pričeti pri teh dveh okoliščinah in midva bova začela s tem, da smatrava vše, kar pravi mladenič, kot čisto resnico."
„Kaj je sedaj s tem Ku-i?“
„No, jasno je, da ta klic ni veljal njegovemu sinu. Kolikor mu je bilo znano, se je sin nahajal v Bristolu. Golo naključje je bilo, da se je nahajal v slišni daljavi. S klicem ,Ku-i' je nameraval vzbuditi pozornost onega človeka, s katerim je imel sestanek dogovorjen. 1 a klic ,ku-i‘ pa je popolnoma avstralski, tak klic, kakor ga Avstralci rabijo. Radi tega se sme skoraj reči, da je bil človek, s katerim se je Mc Carthy nameraval sestati pri Boscombskem ribniku nekdo, ki je bil že v Avstraliji."
„Kaj je pa potem s to besedo rat?“
Sherlock Holmes je vzel zložen papir iz svojega žepa ter ga razgrnil po mizi. „To-le je zemljevid naselbine Viktorija“ je rekel. „Snoči sem brzojavil ponj v Bristol." Nato je položil svojo roko čez del zemljevida ter vprašal: „Kaj čitaš tukaj-le?“
„Arat“ sem čital.
„In sedaj?" In vzdignil je roko.
„Ballarat.“
„Tako je. To je tista beseda, ki jo je umirajoči izgovoril in od katere je njegov sin samo zadnji zlog slišal. Skušal je izpregovoriti ime svojega morilca. Ta in ta iz Ballarata."
„Čudovito je to!" sem vzkliknil.
„Toda čisto jasno. Sedaj sem, kakor vidiš, precej zožil naše polje. Da je nosil ta človek siv plašč, je tretja okoliščina in ta je z ozirom na sinovo izpoved tudi resnična. Iz negotovega domnevanja smo sedaj dospeli do čiste gotovosti, da je bil to nek Avstralec iz Ballarata s sivim plaščem."
„ Gotovo."
„In ki je bival v onem kraju, kajti do ribnika je mogoče priti samo od farme ali pa od onega drugega posestva, ker tujci pač ne morejo hoditi todi."
„Res je tako."
„Še dalje imamo tukaj naš današnji pohod. S preiskavo zemlje sem dognal nekoliko malenkostnih podrobnosti, ki sem jih povedal temu trapastemu Lestradu, da bi iz njih spoznal osebnost zločinca“
„Na kak način pa si jih dognal?"
„Moja metoda ti je znana. Naslanja se na opazovanje malenkosti."
„To vem, da si utegnil njegovo velikost sklepati iz dolgosti njegovega koraka. Ravno tako se morejo spoznati škornji iz njihovih odtiskov."
„Da, bili so prav posebni škornji"
„Toda njegovo šepanje, kaj pa s tem?"
„Vtišk njegove desne noge je bil vedno manj razločen nego njegove leve. Manj teže je pač polagal nanjo. In zakaj ? Ker je šepal — bil je šepav."
„In dejstvo, da je bil levičnik?"
„Na tebe samega je naredila vtis narava zadanih ran, kakor jo je popisal zdravnik pri sodni preiskavi. Udarec je bil zadan iz neposredne bližine in vendar se je rana nahajala na levi strani glave. Kako se more to zgoditi drugače, ako ni zločinec levičnik? Med razgovorom očeta in sina je stal za onim drevesom. Celo kadil je tamkaj. Našel sem pepel smodke in z ozirom na svoje posebno poznavanje tobakovega pepela sem mogel izjaviti, da je kadil indijsko smodko. Kakor ti je znano, sem se pečal nekoliko s to stvarjo ter napisal kratko razpravo o pepelu 140 različnih vrst tobaka za pipe, smodke in cigarete. Potem ko sem našel pepel, sem se oziral naokoli in kmalu tudi našel ostanek smodke med mahovjem, kamor ga je bil vrgel. Bila je v resnici indijska smodka, in sicer one vrste, kakor jih izdelujejo v Rotterdamu."
„In držalo za smodke?"
„Opazil sem, da konec smodke ni bil v njegovih ustih. Z ozirom na to je brez dvoma rabil držalo. Smodkina špica je bila odrezana, ne odgriznjena, prerez pa ni bil gladek, in iz tega sem sklepal, da mora imeti top, skrhan nož.
„Holmes“, sem rekel, „ti si razprostrl mrežo okoli tega človeka, iz katere ne more uteči, in rešil nedolžno človeško življenje, in sicer tako gotovo kakor si prerezal vrvico, ki so mu jo že dali okoli vrata. Dobro vidim, kam vse to meri. Krivec je -- “
„Mr. John Turner," je zaklical hotelski sluga, odprl vrata naše sobe ter pripustil vanjo nekega obiskovalca.
Možak, ki je vstopil, je bil čudne postave, ki je morala narediti na vsakogar vtis. Njegova počasna, šepava hoja in sključene rame so ga delale starega, in vendar so njegove stroge, globoko začrtane, nagubane poteze pričale, da sta bila telo kakor značaj nenavadno krepka. Njegova razkuštrana brada, osiveli lasje in naprej štrleče obrvi so delale njegovo zunanjost častitljivo in mogočno, ustnice pa in robovi nosnic so bili modrikasti. Na prvi pogled mi je bilo jasno, da se je nahajal v objemu smrtne in kronične bolezni.
„Prosim-, sedite na divan,“ je rekel Holmes prijazno. „Ali ste prejeli moje pismo?"
„Da, oskrbnik mi ga je bil prinesel. Pisali ste mi, da bi me radi tukaj videli, da bi preprečili vsak škandal."
„Mislil sem si, da bi ljudje govorili o tem, ako bi jaz prišel k vam na dom."
„In zakaj me želite videti?" Z obupom v svojih utrujenih očeh je pogledal mojega tovariša, kakor da bi že bil zadobil odgovor na svoje vprašanje.
„Da,“ je rekel Holmes ter bolj odgovarjal pogledu nego besedam. „Tako je. Meni je vse znano o Mc Carthyju.“
Starec si je zakril obraz z rokami. „Bog pomagaj !“ je vzkliknil. „Vendar ne bi bil pripustil,- da bi se mladeniču kaj žalega zgodilo. Dam vam svojo besedo, da bi bil izpregovoril. ako bi mu pred porotniki slaba šla."
„Veseli me, da vas slišim tako govoriti," je rekel Holmes resno.
„Jaz bi se bil že oglasil, ako se ne bi oziral na svojo drago mi dekle. Srce bi ji počilo — srce ji poči, ko izve, da so mene prijeli."
„Morda ne pride do tega," je rekel Holmes. „Kaj ?!“
„Veste, nisem uradni policijski agent. Kolikor vem, je bila ravno vaša hči, ki je želela, da bi jaz prišel semkaj in jaz delujem v njenem interesu. Na vsak način pa je treba mladega Mc Carthyja razbremeniti."
„Ure mojega življenja so štete," je rekel stari Turner. „Že več let imam diabetes. Moj zdravnik pravi, da je veliko vprašanje, ako bom sploh še en mesec dni živel. Vseeno pa bi raje umrl pod svojo lastno streho nego v ječi."
Holmes je vstal, stopil k mizi, se usedel s peresom v roki in s papirjem pred seboj. „Povejte nam golo resnico," je rekel. „Jaz pa zapišem dejstva. Vi podpišete, Watson bo pa priča. In potem lahko pokažem v največji sili vaše priznanje, da rešim mladega Mc Carthyja. Obljubljam vam pa, da ga ne bom rabil drugače kakor le v največji potrebi."
„Naj boj" je rekel starec. „Vprašanje je, ako bom sploh živel do prihodnjega porotniškega zasedanja; radi tega mi je malo na tem ležeče, vseeno pa bi rad Aliči prihranil ta udarec. Sedaj vam pa hočem celo zadevo pojasniti ; za dejanje sem potreboval mnogo časa, za pripovedovanje ga pa ne bom mnogo porabil.
„Vi niste poznali tega rajnkega Mc Carthyja. Bil je zlodej v človeški podobi. To vam povem. Bog naj vas varuje krempljev takega človeka kakor je bil on. Dvajset let me je držal v svojih krempljih in on je uničil moje življenje. Najprej vam pa povem, kako sem prišel v njegovo oblast.
„Bilo je v prvih šestdesetih letih v zlatih poljanah. Takrat sem bil mlad fant, vročekrven in brezskrben, pripravljen vsake stvari se lotiti. Zašel sem v slabo tovarišijo, začel pijančevati; ker s svojim claimom (zemljišče, kjer more naseljenec slediti rudo) nisem imel sreče, sem se podal v bush (divja goščava) ter postal z eno besedo to, kar bi tukaj imenovali razbojnik. Šest nas je bilo in obiskali smo včasih kako postajo, včasih pa ustavljali vozove, ki so bili na potu v zlate poljane. Mene se je prijelo ime Black Jack of Ballarat (Črni Jaka iz Balarata) in naše čete se tam v naselbinah še vedno spominjajo pod imenom ballaratska tolpa.
„Nekega dne so peljali zlato iz Ballarata v Melbourne; prežali smo na voz in ga napadli. Spremljalo ga je šest vojakov, in ker je tudi nas bilo šest, je bila stvar negotova, toda že pri prvi salvi smo jih vrgli štiri iz sedel. Vseeno po so bili tudi trije izmed nas ubiti, predno smo se polastili plena. Jaz sem že nastavil svoj samokres vozniku na čelo, ki ni bil nikdo drugi kot ravno ta Mc Carthy. Kolikokrat sem že obžaloval, da ga nisem bil ustrelil; prizanesel sem mu, akoravno sem videl njegove majhne zlobne oči, ki so bile uprte vame, tako da se še vedno spominjam vsake poteze njegovega obraza. Posrečilo se nam je spraviti zlato na varno: postali smo premožni ljudje in dospeli na Angleško, ne da bi kdo kaj sumil. Tukaj sem se ločil od svojih starih tovarišev ter sklenil začeti mirno in pošteno življenje. Kupil sem tole posestvo, ki je bilo slučajno ravno naprodaj, sklenil s svojim življenjem delati dobro in popraviti način, ki sem si ž njim pridobil svoje premoženje. Oženil sem se in akoravno mi je žena že v mladih letih umrla, mi je vseeno zapustila mojo drugo malo Alico. Se ko je bila majhen otrok, se je zdelo, kakor da me njena mičkena ročica vodi na pravo pot, kakor, me dotlej še nič ni vodilo. Z eno besedo postal sem čisto drug človek in sem po svojih najboljših močeh skušal popraviti preteklost. Vse je šlo dobro, kar je naenkrat Mc Carthy položil svojo roko name.
„5el sem nekoč v mesto radi neke investicije; tamkaj sem ga srečal v Regent Streetu; na sebi skoraj ni imel suknje, niti črevljev na nogah.
,Tukaj smo sedaj, Jack', pravi ter se me dotakne z roko, .ravno tako dobra bova s teboj, kakor da bi bila tvoja. Veš, dva sva, jaz in moj sin in ti naju lahko vzameš k sebi. Ako ne —■ ti povem, da je Angleška krasna, postavam pokorna dežela, v kateri se vedno nahaja policaj tako blizu, da ga je mogoče takoj priklicati.'
„No, prišla sta dol k nam, vendar se jih nikoli nisem mogel odkrižati, in živela sta brez vsake najemščine na mojem najboljšem zemljišču. Jaz nisem imel niti miru niti pokoja niti pozabljenja; kamorkoli sem se obrnil, povsodi je bil njegov pretkani, režeči se obraz za menoj.
Stvar je postala še hujša, ko je Aliče dorastla, kajti kmalu je spoznal, da sem se jaz bolj bal, da ne bi ona izvedela moje preteklosti, kakor da je ne bi policija. Karkoli je hotel, je moral imeti in najsi je bila zemlja ali denar, vse sem mu dal brez vprašanja, dokler ni naposled zahteval nekaj, česar mu nisem mogel dati. Zahteval je Alico.
„Njegov sin je bil dorastel in ravno tako je dorastla moje dekle, in ker je bilo znano, da je bilo moje zdravje slabo, se mu je zdelo nekaj imenitnega, da bi njegov sin podedoval celo premoženje. Toda v tem oziru sem ostal trden. Jaz nisem hotel, da bi se njegov prokleti rod pomešal z mojim; s tem nečem reči, da sem bil fantu nasproten, toda njegova kri se je pretakala po njegovih žilah in to je bilo dovolj. Ostal sem trden. Mc Carthy je grozil. Pozval sem ga, da naj stori vse najhujše, kar le more. Dogovorila sva se, da se snideva pri ribniku ravno na sredi med najinima hišama, da se pogovoriva o vsej zadevi.
„Ko sem dospel dol, sem ga našel v pogovoru z njegovim sinom; radi tega sem si prižgal smodko in čakal za nekim drevesom, da bom sam. Ko pa sem poslušal to njegovo govorjenje, se me je lotila neznanska jeza. Silil je svojega sina, da naj vzame mojo hči, in to s tako majhnim spoštovanjem, kakor da bi bila kaka vlačuga iz ulice. Blaznost se me je lotevala, ako sem pomislil, da moram biti jaz in ono, kar mi je bilo naj dražje na svetu, v oblasti takega človeka. Ali ne bi mogel zdrobiti teh okov? Moje ure so bile že štete in bil sem radi tega obupen človek. Akoravno mi je bil duh bister in telo precej čvrsto, sem vseeno vedel, da je moja usoda zapečatena. Toda moj spomin in moje dekle! Oboje bi lahko rešil, samo ako bi mu mogel zapreti njegova hudobna usta. In to sem tudi storil, mr. Holmes. In jaz bi še vdrugič to storil. Akoravno sem močno grešil, je bilo moje življenje mučeniško in pokoril sem se za svoje grehe. Toda da bi bilo tudi moje dekle zapleteno v tiste mreže, ki so mene držale ujetega, to pa je bilo več nego sem mogel prenašati. Pobil sem ga na tla brez najmanjšega kesanja, kakor da bi bil nevarna, strupena žival. Njegov krik je priklical njegovega sina nazaj, vendar se mi je že posrečilo dospeti do gozda, akoravno sem bil primoran iti nazaj po plašč, ki sem ga na begu izgubil. Tak je pravi popis vsega, kar se je zgodilo, gospodje."
„Veste, meni ne pristoja, da bi vas sodil," je rekel Holmes, ko je starec podpisal napisano priznanje. „Dal Bog, da ne bi bili nikoli izpostavljeni taki izkušnjavi."
„Vendar to ne velja o meni, gospod. Kaj pa nameravate storiti?"
„Z ozirom na vaše zdravje ničesar. Vi ste sami prepričani, da se boste morali kmalu zagovarjati pred višjim sodnikom nego je porota. Vaše priznanje si bom shranil in ako bi bil mladi Mc Carthy obsojen, potem šele bom primoran poslužiti se ga. Ako pa ne bo, potem ga živa duša ne bo nikoli videla in vaša skrivnost bo pri nas popolnoma na varnem, pa bodite vi živi ali mrtvi.“
„Torej z Bogom!" je rekel starec svečano. „In kadar boste vi ležali na smrtni postelji, vam bo lažje pri srcu spričo zavesti, da ste dali meni toliko potrebnega miru.“
Opotekajoč in trepetajoč po vsem svojem orjaškem telesu je počasi odšel iz naše sobe.
„Bog nam daj svojo pomoč!" je rekel Holmes po dolgem molku. „Zakaj se igra usoda tako neusmiljeno z ubogimi, slabimi črvi?"
James Mc Carthy je bil pred porotniki oproščen, in sicer na podlagi celega števila ugovorov, ki jih je sestavil Holmes in predložil zagovorniku. Stari Turner je živel še sedem mesecev po našem razgovoru; sedaj je že mrtev; nadejati se pa smemo, da bosta sin in hči srečno skupaj živela, ne da bi poznala črni oblak, ki leži nad njuno preteklostjo.